Primer poškodbe vrhunske tekmovalke

PREOBREMENITEV?
Judo je šport, kjer je cilj vreči nasprotnika na tatami (blazino). Osnova v judu so padci, ki jih obvladam v vseh smereh. Največ poškodb je nastalo pri nespoštovanju judo principov, med katerimi je imel glavno vlogo princip popuščanja »POPUSTI, DA BOŠ KASNEJE ZMAGAL«.

Prvič sem se poškodovala na pripravah leta 1998. Poškodba se je zgodila v zadnjih desetih minutah treninga, ko sem bila sicer dobro segreta, vendar premalo zbrana. Za nasprotnico sem si izbrala starejšo in težjo tekmovalko. Hotela sem se dokazati sebi in ostalim, kar pa je bila velika napaka.

SANACIJA POŠKODBE
primer_poskodbeČas, v katerem se poškodba sanira, je odvisen od številnih dejavnikov. Ko sem se prvič poškodovala, je bila bolečina in tudi odprava poškodbe zelo intenzivna, saj še nisem bila seznanjena s tem, katerih gibov se moram izogibati in kako sploh poteka zdravljenje.

Pogosto se je zgodilo, da je bila poškodba sanirana dovolj za naporne treninge, jaz pa sem samo sebe prepričala, da ni tako, in takrat se mi je zgodila tako imenovana “blokada”, ko sem imela občutek, da zaradi poškodbe ne morem doseči vrhunskih rezultatov.

V meni je bil strah, ki sem se ga rešila samo z rednimi treningi v klubu ter s pomočjo sotekmovalcev, ki so trening počasi stopnjevali glede na stopnjo sanacije.Saj poznate pregovor: »Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi«.

POŠKODBENA KRIZA
Vsak dan sem si dopovedovala, da je v meni samo strah in sčasoma sem ga uspela odpraviti. Zavedala sem se, da bom bolečino še velikokrat občutila, da po bo vedno manjša. Sčasoma sem se tudi naučila, katerih gibov se moram izogibati in katere vaje moram kontinuirano opravljati, saj sem imela s tega področja že kar dosti znanja.

Sama pri sebi sem razčistila, kaj resnično hočem. Odločila sem se, kako intenzivno se bom posvečala rehabilitaciji. Vseskozi pa sem se zavedala, da med rehabilitacijo ne smem obupati. Nekaj dni po poškodbi se je začelo hitro in intenzivno zdravljenje z vidnim napredkom. Čez približno dva tedna se je ta napredek ustavil, takrat sem imela borbo sama s sabo, kako nadaljevati.

Nisem si dovolila, da mi pade motivacija. Ob sebi sem imela pozitivno naravnane trenerje in sotekmovalce, ki so me bodrili in pomagali k hitrejšemu okrevanju. Ta kriza je trajala nekaj časa, vendar ker sem bila dovolj trdna in vztrajna, se je to obrestovalo s hitrejšim okrevanjem in vidnimi rezultati. Borila sem se, da sem ohranila tonus mišic na poškodovanem kolenu.

Negativne strani dolgotrajnih in pogostih poškodb:

- ne treniraš z ostalimi in postajaš vedno bolj »apatičen«
- občutek nemoči, ko opazuješ trening, kjer vsi vadijo – razen tebe
- ko pričneš trenirati, ugotoviš, da ne moreš slediti treningu
- ko pričneš znova tekmovati, se prve tekme navadno končajo s porazom.

Naj vam to ne vzame poguma, pojdite samo naprej.

BOLEČINE SO SUBJEKTIVNE.