Psihična priprava pred tekmovanjem in na tekmovanju

Običajno se tekmovalec na tekmovanje fizično zelo dobro pripravi, saj se zaveda fizičnih naporov. Nekoliko manj pozornosti nameni taktiki – kako začeti, se boriti in zaključiti tekmo. Najmanj časa pa navadno nameni psihični pripravi na tekmo, čeprav je pogosto to tisti odločilni dejavnik, ki loči zmagovalca od ostalih.

Z dobro predpripravo si lahko zmagovalec že tisti trenutek, ko stopiš na tatami. Dobra psihična priprava se kaže v dveh delih, v obdobju pred tekmovanjem in pri sami tekmi. Priprava pred tekmovanjem obsega predvsem pravilen, pozitiven pristop, predvidevanje težav in osredotočenje na tekmo. Med tekmo pa tekmovalec vzdržuje in nadzoruje koncentracijo, v kateri se najbolje počuti.

MOJA PRIPRAVA NA TEKMO
psihicna_pripravaKljučnega pomena za kar najboljšo uvrstitev je motivacija, ki je pogosto zgolj zunanja ali preveč površinska. Ko se tekmovalec med tekmo znajde v težavah, je samo od njega in njegove motiviranosti odvisno, ali mu bo uspelo premagati težave ali pa bo klonil. Pomembno je, da si zastavimo vprašanje, zakaj si želimo premagati nasprotnika in kako lahko to storimo na kar najhitrejši način.

Pred tekmo poskušajo tekmovalci dobiti kar največ podatkov o nasprotnikih: kako pogosto trenirajo, kaj jedo in pijejo, kako močni so, hitri. Skrbi jih žreb, pojavljajo se bolečine starih poškodb in še trema naredi svoje, zato nekoliko pogosteje obiskujejo toaletne prostore. Pri meni je drugače. Vedno poskušam najti odgovor.

Če na primer slišim, da veliko trenirajo, mi to pove, da so najbrž utrujeni. Večjo težavo bi mi predstavljalo, če bi pred tekmo zelo malo trenirali, saj bi to pomenilo, da so spočiti in bolj nevarni. Pri nepravilni prehrani vem, da bodo že na začetku omagali.

Če so močni, so okorni in njihov refleks je slab, če pa pravijo, da so hitri, pa mislim, da prehitevajo sami sebe. Sama navadno nimam posebne psihične predpriprave, zadostuje mi, da vem, da sem kvalitetno trenirala. Kadar pa mi tekma predstavlja velik izziv, potem tudi vem, da sem psihično zelo trdna, ali obratno, brez dobre motivacije je tekma že vnaprej izgubljena.

Poseben problem pa je, če se na tekmo odpraviš preveč motiviran, saj se mi je že zgodilo, da sem od velike želje pregorela na tekmovanju. S težo pred nastopom nimam težav, kar je moja prednost, ker mi je prihranjenih veliko skrbi. Tudi z žrebom se pred tekmovanjem ne obremenjujem, saj vedno pomislim na besede svojega trenerja: »Žreb ne zmaguje!«

Če opazim, da postajam nezbrana, za trenutek pogledam skozi okno ali grem za nekaj minut iz dvorane in je takoj bolje. To mi še posebej koristi takrat, ko vidim, da moja glavna nasprotnica atraktivno zmaguje. Na samem tekmovanju nikoli ne razmišljam, kaj bo, če izgubim, ali kako sem izgubila predhodno tekmo. Osredotočim se na dihanje in na to, kako bom premagala nasprotnice. Vem, da sem bolje pripravljena od njih.

Če pa že izgubim, si v mislih vedno ponovim basen o lisici in grozdju »To grozdje je še kislo«, saj ga še ne morem doseči. Po boju, pa če zmagam ali izgubim, poskušam nanj pozabiti. Najdem si nov izziv in že razmišljam o novih nasprotnicah in načinih, kako jih premagati.

Pri vsem se mi zdi najpomembnejše to, da se ne smeš nikoli ustrašiti nasprotnikov, ko stopiš v dvorano. Takrat te s svojim obnašanjem, lažnim občutkom sproščenosti želijo le prestrašiti. V mislih moraš vedeti le, da jih je strah, da so oni tisti, ki se te bojijo.

Običajno se tekmovalec na tekmovanje fizično zelo dobro pripravi, saj se zaveda fizičnih naporov. Nekoliko manj pozornosti nameni taktiki – kako začeti, se boriti in zaključiti tekmo. Najmanj časa pa navadno nameni psihični pripravi na tekmo, čeprav je pogosto to tisti odločilni dejavnik, ki loči zmagovalca od ostalih.

Z dobro predpripravo si lahko zmagovalec že tisti trenutek, ko stopiš na tatami. Dobra psihična priprava se kaže v dveh delih, v obdobju pred tekmovanjem in pri sami tekmi. Priprava pred tekmovanjem obsega predvsem pravilen, pozitiven pristop, predvidevanje težav in osredotočenje na tekmo. Med tekmo pa tekmovalec vzdržuje in nadzoruje koncentracijo, v kateri se najbolje počuti.

MOJA PRIPRAVA NA TEKMO
psihicna_pripravaKljučnega pomena za kar najboljšo uvrstitev je motivacija, ki je pogosto zgolj zunanja ali preveč površinska. Ko se tekmovalec med tekmo znajde v težavah, je samo od njega in njegove motiviranosti odvisno, ali mu bo uspelo premagati težave ali pa bo klonil. Pomembno je, da si zastavimo vprašanje, zakaj si želimo premagati nasprotnika in kako lahko to storimo na kar najhitrejši način.

Pred tekmo poskušajo tekmovalci dobiti kar največ podatkov o nasprotnikih: kako pogosto trenirajo, kaj jedo in pijejo, kako močni so, hitri. Skrbi jih žreb, pojavljajo se bolečine starih poškodb in še trema naredi svoje, zato nekoliko pogosteje obiskujejo toaletne prostore. Pri meni je drugače. Vedno poskušam najti odgovor.

Če na primer slišim, da veliko trenirajo, mi to pove, da so najbrž utrujeni. Večjo težavo bi mi predstavljalo, če bi pred tekmo zelo malo trenirali, saj bi to pomenilo, da so spočiti in bolj nevarni. Pri nepravilni prehrani vem, da bodo že na začetku omagali.

Če so močni, so okorni in njihov refleks je slab, če pa pravijo, da so hitri, pa mislim, da prehitevajo sami sebe. Sama navadno nimam posebne psihične predpriprave, zadostuje mi, da vem, da sem kvalitetno trenirala. Kadar pa mi tekma predstavlja velik izziv, potem tudi vem, da sem psihično zelo trdna, ali obratno, brez dobre motivacije je tekma že vnaprej izgubljena.

Poseben problem pa je, če se na tekmo odpraviš preveč motiviran, saj se mi je že zgodilo, da sem od velike želje pregorela na tekmovanju. S težo pred nastopom nimam težav, kar je moja prednost, ker mi je prihranjenih veliko skrbi. Tudi z žrebom se pred tekmovanjem ne obremenjujem, saj vedno pomislim na besede svojega trenerja: »Žreb ne zmaguje!«

Če opazim, da postajam nezbrana, za trenutek pogledam skozi okno ali grem za nekaj minut iz dvorane in je takoj bolje. To mi še posebej koristi takrat, ko vidim, da moja glavna nasprotnica atraktivno zmaguje. Na samem tekmovanju nikoli ne razmišljam, kaj bo, če izgubim, ali kako sem izgubila predhodno tekmo. Osredotočim se na dihanje in na to, kako bom premagala nasprotnice. Vem, da sem bolje pripravljena od njih.

Če pa že izgubim, si v mislih vedno ponovim basen o lisici in grozdju »To grozdje je še kislo«, saj ga še ne morem doseči. Po boju, pa če zmagam ali izgubim, poskušam nanj pozabiti. Najdem si nov izziv in že razmišljam o novih nasprotnicah in načinih, kako jih premagati.

Pri vsem se mi zdi najpomembnejše to, da se ne smeš nikoli ustrašiti nasprotnikov, ko stopiš v dvorano. Takrat te s svojim obnašanjem, lažnim občutkom sproščenosti želijo le prestrašiti. V mislih moraš vedeti le, da jih je strah, da so oni tisti, ki se te bojijo.

TISTI HIP, KO ZAČNEŠ GOVORITI, KAJ BOŠ STORIL, ČE IZGUBIŠ, SI ŽE IZGUBIL ~ George Schulz

Naprej na “Ekipa, kdor ni z nami je proti nam”