Starši – “glavni” borci

Pričujoča zgodba je resnična, vendar so imena izmišljena:

»Dober dan, a je tukaj JUDO KLUB ?«
Odgovorim: «Dober dan, ja, gospa, tukaj je Judo klub Sankaku.« Povabim jo v predprostor: « Kar za mano«, ji rečem in šele sedaj opazim, da je s sabo pripeljala tudi sina, česar nisem takoj opazila.
Vprašam fantka, starega kakšnih osem let: » Kako pa je tebi ime?« Vendar ne dobim odgovora.
Po nekaj trenutkih se fantek hrabro oglasi: »Mami, tukaj pa tako smrdi po živalih!«
»Veste gospa živali nimamo tukaj (rahel smeh). Ta vonj je od prepotenih kimonov (mimogrede pokažem na kimono, ki se suši na obešalniku).«
»A takole zelo se potijo fantje in punce?« me vpraša presenečeno.
»To je zelo zdravo, saj se telo reši strupov«, ji odgovorim.
»Ja, to pa je res«, mi odgovori pritrdilno. »Veste, moj sin je treniral že rokomet, nogomet, atletiko… Sedaj pa bi poskusil vaditi še judo«, mi reče ponosno.
Še enkrat poskusim: »Kako ti je že ime?« »Nejc sem!« mi reče .
»A tako, Nejc, a veš kako izgleda judo?« ga vprašam. »Ja, sem videl po televiziji«, mi odgovori.
V tem času tudi mamo zanima, kako potekajo treningi, kdaj so, kako morajo biti oblečeni. Povem ji, da so treningi enkrat na teden za začetnike in poskušam odgovoriti še na ostala zastavljena vprašanja. »Koliko pa to stane?« me vpraša. Ko ji tudi to razložim in mislim, da je zadovoljna, ima še eno vprašanje.
Vpraša me: »Koliko otrok pa vadi v tej skupini?« Odgovorim, da je otrok v tej skupini (7-10 let) 15. »Veste, gospa, to je borilni šport, vendar z disciplino in redom, pa tudi s prijaznostjo otroke navajamo, da postanejo bolj samozavestni.
»To že verjamem, a potem imate izkušnje?« me vpraša skeptično.
»Izkušnje imam, vendar vsaka skupina otrok vsako leto znova prinese nove izkušnje«, ji odgovorim.
»Aha. No, kaj praviš Nejc, a boš treniral?« ga vpraša. »Ja, bi «, ji odgovori. V tem času razgovora pozabi tudi na živalski vonj v garderobi. Ko gresta po stopnicah navzdol, se pogovarjata:« A ne bom danes treniral?« »Ne, Nejc, naslednji teden začneš«, mu odgovori mama. Zadovoljna (mislim in upam) zapustita Budokan Fabjan.
Na koncu te resnične zgodbe naj povem, da je ta mali Nejc treniral dve leti in se naučil juda in tudi ta živalski vonj mu je postal že domač.

PAMETNI SE VEDNO UČIJO OD NEUMNIH, VEČ KOT NEUMNI OD PAMETNIH ~ Peter Roiseger

STARŠI IN JUDO
Skupni cilj nas vseh, tako staršev kot vaditeljev in trenerjev, so polne dvorane mladih judoistov, ki jih s skupnimi močni oblikujemo in vzgajamo v celovite osebnosti.

VPIS
StariNavadno se starši odločijo, da bodo svoje otroke vpisali k judu iz naslednjih razlogov:

- ker jih v šoli ali vrtcu tepejo močnejši
- da bi razvili svoje motorične spretnosti
- da bi si pridobili samozavest
- da bi se naučili varno padati.

Le redko kdo od staršev pa verjetno že na začetku pomisli na to, da bo iz njegovega otroka postal uspešen tekmovalec v evropskem ali svetovnem merilu. Res je, da se pri otrocih izoblikujejo vse te vrednote in spretnosti, vendar hkrati dosežemo tisto najpomembnejše, da jih približamo oz. jim pomagamo zaživeti v duhu zdravega športnega mladostnika.

OBISKOVANJE TRENINGOV
Na začetku se srečujemo enkrat tedensko, kasneje, ko otroci pridobijo več znanja, pa so treningi dvakrat ali trikrat na teden ali celo vsak dan. Zavedamo se, da staršem predstavlja prevoz na trening določene težave in stroške, vendar menimo, da s tem, ko prične vaditi judo, pridobi določene vrline, kot so samozavest, disciplina, poštenost. Bolje tako, kot pa doma le računalnik ali v najslabšem primeru – slaba družba. Sami presodite, kaj je vredno več.

MED TRENINGOM
Nekateri starši bolj, drugi manj intenzivno spremljajo trening. Kot trenerka lahko zagotovim, da nobena skrajnost ni dobra. Ni dobro, če se želijo starši intenzivno vključevati v samo izvedbo treninga, saj s tem motijo tako svojega otroka kot vse ostale učence in trenerja. Starši morajo trenerju zaupati, saj je strokovno podkovan in usposobljen tako za vadbo kot vzgojo otrok. Po drugi plati pa imajo otroci, katerih starši ne pokažejo nobenega interesa za vadbo in napredek, občutek, da je to, kar delajo, nepomembno in sčasoma zgubijo motivacijo.

VELIKE TEŽAVE V MALEM IN MALE TEŽAVE V NIČEMER ~ Rainer Haak

NA TEKMOVANJU
Na tekmovanju je zelo dobrodošlo, da spremljate in bodrite svojega otroka in njegove sotekmovalce, vendar s tribune. Na tekmovanju otroci tesno sodelujejo s trenerjem in poskušajo kar najbolj učinkovito slediti njegovim navodilom. Če doživi poraz, je vsem hudo, še najbolj otroku, zato ga je potrebno bodriti, ob zmagi pa primerno pohvaliti. Ne smemo pozabiti – če otroka pohvališ, napreduje, če pa ga preveč hvališ, nazaduje! V vsakem primeru pa je vaš otrok zmagovalec že tisti trenutek, ko stopi na blazine, saj je za to potrebna velika mera poguma zaradi treme ali pa pričakovanj okolice. Ne pozabite, da to ni otrokovo tekmovanje ampak nastop.

STARŠI KOT VODITELJI
Starši kot otrokovi voditelji so dolžni krepiti njegove sposobnosti in popravljati njegove pomanjkljivosti. Odrasli imajo radi spodbude in prav tako otroci. Otroke nagradite za uspehe tam, kjer so šibki, in spodbujajte v tistih dejavnostih, kjer so nadarjeni. Toda dovolite otrokom, da vam oni prvi pripovedujejo o judu in ne vi njim. Bodite jim voditelji in vzor na njihovi športni poti, kajti otroci vas potrebujejo.

STARŠI IN ŠPORTNIK
Spoštovani starši!
Otrok je nekaj neprecenljivega, je dar. In naša čast in dolžnost je, da mu na poti do odraslosti varno stojimo ob strani in mu pomagamo s svojimi izkušnjami. Ni prav, da smo do otrokovih sposobnosti nekritični in preveč zahtevni. Bodimo z njim, vzpodbujajmo ga, naučimo ga, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, iz zmag in porazov. Ne zahtevajte od otrok le vrhunskih rezultatov, najpomembneje je, da se otrok ukvarja s športom in da ima ob tem vašo podporo.

Na ta način boste pri otroku ustvarili dobre delovne navade in s tem pripomogli, da bo kljub treningom imel še veselje in čas za učenje, igro in ostale (hišne) naloge. Pripravili ga boste na življenje.

Naprej na “Trener in tekmovanje”