Judo – Trda pot

Kimono ali judogi

Beseda kimono ima širok pomen. Je oblačilo za vse borilne veščine, sicer pa kimono nosijo tudi japonske gejše in japonski ribiči in je tradicionalno japonsko oblačilo. Beseda judogi pa je strogo namenjena oblačilu za borilno veščino judo.

V samem začetku juda so učenci Jigora Kana uporabljali tradicionalne japonske obleke, šele kasneje judogije. Eden izmed najstarejših judogijev v Sloveniji se hrani v Celjskem judo klubu Sankaku. Judogi je sestavljen iz hlač, pasu in suknjiča. V starih časih so judogije za svoje otroke šivale mame na roke, ti judogiji so bili narejeni iz mehkejših materialov in niso bili tako trpežni in trdni, dostikrat so se hitro potrgali in jih je bilo potrebno šivati znova.

Šele kasneje so se zaradi velikega zanimanja za judo in druge borilne veščine začele odpirati tovarne, ki so izdelovale judogije oz. oblačila in pripomočke za vse borilne veščine. Te tovarne izdelujejo judogije za otroke, mladostnike in odrasle. Judogiji se razlikujejo tudi glede na namen, za katerega jih uporabljamo. Poznamo otroške, tekmovalne, rekreacijske in ekshibicijske judogije. Vsak od njih ima svojo vlogo in je namenjen določeni kategoriji oseb.

Otroški judogiji so namenjeni otrokom in mladostnikom, ki začenjajo z vadbo juda. Ti judogiji so večinoma beli, narejeni iz mehkejših materialov in so cenovno mnogo bolj dostopni kot tekmovalni. Takšen judogi se lahko uporablja, dokler otrok ne prestopi v starostno kategorijo kadetov, ko začne tekmovati v tujini, na raznih mednarodnih turnirjih. Tekmovalni judogi pa je namenjen starejšim (od kadetov naprej) judoistom, ki trenirajo večkrat na teden ter tekmujejo na raznih tekmovanjih, in pa vsem vrhunskim judoistom. Judogiji, ki se uporabljajo na tekmovanjih, so bele in modre barve, saj na tekmovanju prvo poklicani vedno nosi modri judogi, drugo poklicani pa belega.

Tako sodniki lažje prepoznajo, kateri izmed tekmovalcev je izvedel met. Ker vrhunski judoisti te judogije uporabljajo tudi pri vsakodnevnih treningih, so narejeni iz zelo trpežnih materialov in so zato tudi dražji. Ekshibicijski judogiji pa so nekaj prav posebnega. Uporabljajo se samo na raznih predstavitvenih nastopih. Ti judogiji so lahko različnih barv, s posebnimi napisi, znaki, lahko so tudi poslikani z različnimi motivi in so zaradi tega zelo privlačni za obiskovalce na raznih prireditvah.

ZLAGANJE KIMONA: Kimono najprej postaviš na ravno površino. Potem prepogneš rokave enega čez drugega. Nato na kimono položiš hlače. Kimono oviješ okoli hlač in ga prepogneš na polovico. Na koncu ga oviješ s pasom. (Glej sliko o zlaganju kimona).

OZNAKE NA KIMONU 
V zadnjem času je na tekmovanjih pogosto opaziti najrazličnejše oznake na kimonih. Od raznih sponzorskih znakov, našitkov proizvajalca kimone, grbov, do napisov priimkov in kratice države na hrbtu. Dostikrat si ne znamo razložiti, zakaj imajo nekateri tekmovalci napis v drugi barvi od ostalih. Zato pozor! Ti tekmovalci spadajo med najboljše tekmovalce na svetu.

Tekmovalci, ki imajo napis priimka v modri barvi so aktualni svetovni prvaki. Borci, ki imajo napis priimka v zeleni barvi, pa so aktualni olimpijski prvaki.

Judo pas ali Obi

Najverjetneje vas je veliko, ki ste se spraševali, zakaj ima na neuradnih tekmovanjih en tekmovalec beli, drug pa rdeči pas. Večina vas verjetno misli, da zato, da sodniki in gledalci lažje sledijo borbi in po pasovih ločijo tekmovalce. Vendar ni tako. Zadeva ima svoje zgodovinsko ozadje. Na Japonskem je bila vedno prisotna razdelitev na vzhodni in zahodni del. Razlika je bila tako v mentaliteti kot tudi v kulturi. Jigoro Kano, ki je leta 1882 ustanovil Kodokan, je pripadal vzhodnemu delu.

V vzhodnem delu je bila bolj cenjena tradicija in se je treniral bolj duhovni del. Na zahodu so judo negovali v Butokukai organizaciji, ki je bila zadolžena za vojne veščine. Rivalstvo med šolama Kodokan in Butokukai je bilo svetovno znano. Jigoro Kano je bil znan kot pameten in premeten človek. Svoje najboljše učence je poslal v Butokukai kot inštruktorje. S tem je dvignil nivo treniranja na zelo visoko raven. S ciljem, da bi povečal kvaliteto in še bolj dvignil razvoj juda, je Jigoro Kano enkrat letno organiziral tekmovanje med vzhodnimi (rdečimi) in zahodnimi (belimi) tekmovalci.

Borci iz vzhodnega dela so bili znani po stoječi tehniki (tachi waza), tekmovalci iz zahodnega dela pa so bili skoraj nepremagljivi v parternih borbah (ne wazi). Na ta način je Jigoro Kano rivalstvo med zahodom in vzhodom usmeril v pozitivno smer, kar je bila zelo pametna odločitev. S tem se je razvil eden od principov – pomoč za boljši napredek (jita kyoei). Ker so na prvem tekmovanju borci nosili bele in rdeče pasove, je to potem postalo tradicija, ki je obveljala več kot sto let. V zadnjem času gre napredek tudi v tej smeri in na tekmovanjih sedaj že vidimo tekmovalce z belimi in modrimi kimonami.

KAKO DOBIŠ PAS? 

K judogiju spada tudi pas. Pas ni samo za to, da drži zgornji del judogija skupaj, ampak pomeni mnogo več. Pas prikazuje osvojeno znanje iz juda. Največja želja otrok je polaganje pasov. Po stopnjah pasov se povečuje tudi osvojeno znanje judo tehnik in prijemov.

Najnižji oz. osnovni pas je bel. Pri polaganju belega pasu moraš pokazati nekaj osnov iz juda, pa tudi določeno znanje teorije. Glede na to, da se za judo odločajo vedno mlajši otroci, je izpitna komisija za pasove uvedla tudi vmesne pasove.Pri mlajših otrocih, da določijo stopnjo znanja, klubi označuje s svojimi označbami ali barvami pasov. Tako sledijo belorumen, rumen, rumeno-oranžen, oranžen, oranžno-zelen, zelen, moder in rjav pas. Vsi ti pasovi so šolski KYU pasovi.

Polagajo se po določenih merilih, kandidat mora imeti predhodno stopnjo pasu določeno dobo, doseči mora določeno število točk na tekmovanjih, imeti dovolj obiskov na treningih in seveda, naučiti se mora metov, padcev in vsega potrebnega za višjo stopnjo pasu. Poleg vseh teh izpolnjenih pogojev pa se mora s polaganjem strinjati tudi trener.

Ko opraviš vse stopnje šolskih pasov, sledijo mojstrski pasovi. Ti so razdeljeni na DAN. In sicer od 1.–5. DAN črni pas, 6.-8. DAN črni ali rdeče-beli pas, 9.-10. rdeči pas, 11. in 12. DAN dvojna širina beli pas. 12. DAN ima samo ustanovitelj juda Jigoro Kano. Tudi za te pasove so določena merila. Poleg vseh zgoraj naštetih omejitev so tudi starostne omejitve. Mojstrske pasove lahko osvojiš tudi na DP v Katah, kjer prvouvrščeni par prejme višjo stopnjo pasu. Sicer pa lahko višjo stopnjo pasu osvojiš tudi, če imaš zelo dobre rezultate ali če pripomoreš k razvoju juda.

KAKO PRAVILNO ZAVEZATI PAS?

Najprej pas prepogneš na polovico. Sredino pasu prisloniš na trebuh in ga oviješ okoli hrbta, na hrbtu ga prekrižaš in se vrneš proti trebuhu. Spredaj zopet prekrižaš in zgornji pas oviješ pod oba pasa. Nato narediš še zanko. Pasu nikoli na zateguješ proti glavi, ampak stran od telesa.

Blazina ali tatami

Kot vsak judoist tudi jaz ob besedi tatami najprej pomislim na blazino, tisto za judo. Ob tem me objame nekakšen občutek spoštovanja, kar tudi pokažem s priklonom, preden stopim nanjo. Beseda TATAMI izhaja iz dežele vzhajajočega sonca Japonske. Več blazin skupaj sestavlja vadbeni borilni prostor, kjer se odvijajo treningi ter tekmovanja.

Na tatamiju se učimo metov in padanja. Omogoča nam varnejše padanje pri izvajanju metov, zato imajo nekatere večje judo dvorane pod blazinami različne materiale (npr. avtomobilske gume, prekrite z lesom, ali les, ki je prekrit s stiroporom). S tem se doseže boljša elastičnost in prožnost. Novejše judo dvorane pa danes že uporabljajo vzmetni pod, ki je veliko dražji in trpežnejši.

ZGODOVINA JUDO TATAMIJEV

Zgodovina judo tatamija se je začela hkrati z začetki juda leta 1882, čeprav tatamije poznamo že mnogo prej, saj jih Japonci že od nekdaj uporabljajo v svojih domovih. Prvi judo tatami je bil iz naravnih materialov, riževe slame, prevlečen z žaklovino in je bil trši in manj udoben. Ponekod so namesto blazin uporabljali kar travnato površino, ki so jo prekrili s ponjavo. V novejšem času tehnologija izdelave blazin močno napreduje.

Tako danes prevladujejo blazine iz umetnih mas, ki so obstojnejše in prožnejše. Vrhunske judo blazine so izdelane po licenci IJF (International judo federation). Narejene so iz vrhunskega agglofoam materiala, to so predelani PU-penasti kosmiči, ki zagotavljajo enakomerno trdnost po celotni površini. So laminirane z močno mat vinilno plastjo, robovi in vogali pa so lepljeni. Spodnji del blazine je narejen iz nedrseče podlage. Blazine so lahko v različnih barvah – rdeči, olivno zeleni, rumeni, modri, jabolčno zeleni in sivi.

Poznamo še judo »tatami puzle (trocellen)«, kjer blazine sestavljamo v celoto. Ker so zelo lahke (3,3 kg), jih lažje prenašamo in so namenjene predvsem klubom, ki nimajo lastne telovadnice in morajo zato pripraviti vadbeni prostor pred vsakih treningom ali tekmo.

TEKMOVALNI PROSTOR

Velikost tekmovalnega prostora je določena glede na vrsto tekmovanja, od občinskih, državnih, pa vse do največjih – svetovnih prvenstev in olimpijade. Tekmovalni prostor (njegova velikost je 14 m x 14 m) je sestavljen iz borilnega prostora velikosti 8 m x 8 m in 3 m zaščitnega prostora. Pri nas lahko imamo pri mlajših kategorijah in manj pomembnih tekmovanjih prirejen borilni prostor 6 m x 6 m z obvezno zaščito najmanj 2 m.

ČISTOČA VADBENEGA PROSTORA

Za nemoten trening, predvsem pa za oblikovanje mladih judoistov v mojstre juda, je nujno potrebno, da se jim privzgoji občutek za čistočo, tako vadbenega prostora kot njih samih. Na tatami vedno stopamo le bosi in ga pred vadbo in po njej očistimo.Tako vzdržujemo in ohranjamo hišni red in urejenost telovadnice – dojo.

Rei in etika

Judo je borilna veščina, ki izvira iz dežele vzhajajočega sonca, Japonske. Tako kot vsak šport ima tudi judo svojo bogato kulturo in tradicijo, ki temelji na vzhodni filozofiji. Na otrokovo odločitev o judu kot športni aktivnosti sprva vplivajo starši, in zna se zgoditi, da ravno ti poskušajo doseči od njih več, kot zmorejo. Večina staršev vidi v svojem malčku bodočega vrhunskega judoista, toda resnica je malce drugačna.

Od otroka bi bilo krivično zahtevati, da že po nekajmesečni vadbi osvoji celotne prvine juda. Judoistične veščine in spretnosti se razvijajo postopoma. Veliko let trdega dela in predanosti je potrebno, da posameznik postane vešč te umetnosti. Zatorej je potrebno na otroka že v samem začetku njegovega športnega razvoja pozitivno vplivati in ga pravilno usmerjati.

V začetku je glavni namen vadbe juda, da se otrok na treningu sprosti in postopoma, skozi igro, osvaja določene prvine juda. Skozi vadbo juda se otroci preko trenerja seznanjajo z judoističnimi pravili in navadami, ki se jih od njih pričakuje. Učijo se pomembnih vrednot, kot so: SPOŠTOVANJE, LEPO OBNAŠANJE, POŠTENOST, ISKRENOST, POGUM, PREDANOST, DELAVNOST, ZANESLJIVOST, VZTRAJNOST in nenazadnje želenih judoističnih veščin. Skratka, preko juda se otroci razvijajo v osebo z družbeno zaželenimi vrlinami.

Pozdrav stoje

Zatorej je glavna naloga trenerja, da otroke skozi celoten trening seznani z judo pravili in navadami ter jih vzpodbuja k čimvečji osvojitvi le-teh. Pravila, ki so na prvi pogled manj pomembna, imajo kljub temu določeno (če ne celo odločilno) vlogo pri izoblikovanju otrokove samopodobe kot judoista.

1. PRIPRAVA NA TRENING
Že pri prvi vadbi trener otroke seznani s potrebno športno in osebno opremo, ki sodi k vadbi juda, in s tem v otroku vzpodbudi skrb za urejeno športno torbo!

2. POSPRAVLJENI COPATI
Pred samim vstopom v dojo (telovadnica) si morajo otroci obvezno sezuti natikače oziroma temu namenjene copate, kajti v dojo se stopa samo z bosimi nogami. Sezute copate otroci pospravijo v ravno vrsto, eden zraven drugega, in se s tem naučijo discipline ter natančnosti!

3. POZDRAV – ZNAK SPOŠTOVANJA
Izmed vseh judoističnih ritualov je najbolj prepoznaven ravno pozdrav. Otroke je potrebno poučiti, da s pozdravom izkažemo svoje spoštovanje, hvaležnost ter ponižnost do doja, trenerja in partnerja. Istočasno pa je potrebno nenehno opominjati otroke na čim pravilnejšo izvedbo priklona. Pri tem v otroku vzpodbujamo čut za disciplino, natančnost, urejenost in povezanost z ostalo skupino!

a) POZDRAV PRED VSTOPOM V TELOVADNICO, OZIROMA IZSTOPOM IZ NJE
Pred samim vstopom v dojo oz. izstopom iz telovadnice se mora vsak otrok prikloniti in s tem izkazati svoje spoštovanje do prostora, v katerem trenira. Telovadnica ni le prostor, namenjen treniranju, ampak predstavlja mesto, kjer se otroci s trenerjevo pomočjo seznanjajo tako z judoističnimi veščinami kot tudi z njihovimi pravili in navadami, torej z judom kot celoto! Otroci se pred vsakim začetkom in koncem treninga v ravni vrsti priklonijo svojemu trenerju.

S tem izkažejo svoje spoštovanje do njega ter hvaležnost za pridobljene izkušnje. Otroci v urejenih kimonah, razporejeni po barvi pasu in višini, stojijo v ravni vrsti za črto. Stojijo v širini ramen, s petami malo navznoter in z rokami ob telesu. Nato pokleknejo na kolena, najprej z levo nogo, ki ji sledi desna. Prsti na nogah so še vidno oprti ob blazino in v tem položaju za trenutek obstanejo. Za tem iztegnejo prste na nogah tako, da palec desne noge prekrije palec leve in se usedejo. Med obema nogama je prostora ravno za dve pesti. Dlani, rahlo obrnjeni navznoter, počivata na nogah.

Pogled je usmerjen naravnost predse. Na znak: »REI« roki počasi drsita navzdol do blazine in na njej ustvarita obliko trikotnika. Temu gibanju istočasno sledi zgornji del telesa, ki pa se ustavi tik pred blazino. Dlani zopet drsita po nogah navzgor, s prsti na nogah se oprejo ob blazino in vstanejo. Celoten postopek vstajanja je enak z razliko, da se najprej poberejo z desno nogo in šele nato z levo.

Prikaz pozdrava kleče:
1. otrok stoji v širini ramen z rokami ob telesu2. potem se spusti na koleno, najprej z levo nogo in nato z desno
3. prsti na nogah so oprti na blazino
4. nato se otrok usede in gleda naravnost predse
5. na znak »REI« se otrok prikloni.

b) POZDRAV STOJE:
Osnovni položaj ostane isti. Otroci v urejenih kimonah, razporejeni po barvi pasu in velikosti, stojijo v vrsti za črto. Stojijo v širini ramen s petami malo navznoter in rokami ob telesu. Gledajo naravnost predse. Na znak: »REI« se dlani rok pomakneta na sprednji del stegen, zgornji del telesa pa se predkloni pod kotom 45°.

c) POZDRAV MED JUDOISTI:
Otroke je potrebno poučiti, da se morajo pred vadbo in po vadbi v parih ter pred borbami in po njih vedno prikloniti drug drugemu, ker s tem izkazujejo spoštovanje
in vljudnost do nasprotno vadečega. Preko pozdrava otroke navajamo k pozitivnemu odnosu. Torej, učimo jih medsebojne enakopravnosti, spoštovanja ljudi druge rase, etnične pripadnosti, veroizpovedi in spola.

4. OSEBNA HIGIENA JUDOISTA
Naloga trenerja je, da že na samem začetku otroke seznani s pomenom osebne higiene ter jih s tem navaja k pomembnosti vzdrževanja čistoče!

a) ČISTI KIMONO
V otroku vzpodbuditi skrb za čisti in urejeni kimono (judogi) na treningu.

b) POSTRIŽENI TER UREJENI NOHTI
Od otroka se pričakuje, da ima čiste ter urejene nohte na rokah in nogah (postriženi
nohti, brez barvnih sledi laka)

c) NEVARNI PREDMETI
Med vadbo juda otrokom ni dovoljeno nositi kakršnekoli predmete (npr. verižico, uhane, zapestnice, priponke,…), ki predstavljajo nevarnost zanje ali za ostale vadeče v skupini.

d) PRISTRIŽENA TER UREJENA PRIČESKA
Otroci imajo postrižene ter urejene pričeske. Dekleta si daljše lase spnejo v čop.

e) PO KONCU VADBE
Po končani vadbi si otroci zložijo kimone (judogi), kot jih je poučil trener, ter se preoblečejo. Priporočljivo je takojšnje tuširanje, žal pa zaradi prostorskih stisk v vseh telovadnicah ni prostora s tuši. Po vadbi moramo kimona sušiti, po potrebi pa tudi oprati.

Vsa našteta pravila so le del judoističnih pravil in skupaj tvorijo celoto judoistične kulture. Torej mora otrok najprej sprejeti osnovna pravila in navade ter šele nato postopoma spoznavati ostale veščine.

Otroci se preko vrlin, ki jih pridobivajo z vadbo juda, po nekaj letih s pomočjo trenerja razvijejo v stabilne psihofizične osebe z družbeno zaželenimi vrlinami, kar jih povzdigne do spoštovanja vrednih oseb.

Starši – “glavni” borci

Pričujoča zgodba je resnična, vendar so imena izmišljena:

»Dober dan, a je tukaj JUDO KLUB ?«
Odgovorim: «Dober dan, ja, gospa, tukaj je Judo klub Sankaku.« Povabim jo v predprostor: « Kar za mano«, ji rečem in šele sedaj opazim, da je s sabo pripeljala tudi sina, česar nisem takoj opazila.
Vprašam fantka, starega kakšnih osem let: » Kako pa je tebi ime?« Vendar ne dobim odgovora.
Po nekaj trenutkih se fantek hrabro oglasi: »Mami, tukaj pa tako smrdi po živalih!«
»Veste gospa živali nimamo tukaj (rahel smeh). Ta vonj je od prepotenih kimonov (mimogrede pokažem na kimono, ki se suši na obešalniku).«
»A takole zelo se potijo fantje in punce?« me vpraša presenečeno.
»To je zelo zdravo, saj se telo reši strupov«, ji odgovorim.
»Ja, to pa je res«, mi odgovori pritrdilno. »Veste, moj sin je treniral že rokomet, nogomet, atletiko… Sedaj pa bi poskusil vaditi še judo«, mi reče ponosno.
Še enkrat poskusim: »Kako ti je že ime?« »Nejc sem!« mi reče .
»A tako, Nejc, a veš kako izgleda judo?« ga vprašam. »Ja, sem videl po televiziji«, mi odgovori.
V tem času tudi mamo zanima, kako potekajo treningi, kdaj so, kako morajo biti oblečeni. Povem ji, da so treningi enkrat na teden za začetnike in poskušam odgovoriti še na ostala zastavljena vprašanja. »Koliko pa to stane?« me vpraša. Ko ji tudi to razložim in mislim, da je zadovoljna, ima še eno vprašanje.
Vpraša me: »Koliko otrok pa vadi v tej skupini?« Odgovorim, da je otrok v tej skupini (7-10 let) 15. »Veste, gospa, to je borilni šport, vendar z disciplino in redom, pa tudi s prijaznostjo otroke navajamo, da postanejo bolj samozavestni.
»To že verjamem, a potem imate izkušnje?« me vpraša skeptično.
»Izkušnje imam, vendar vsaka skupina otrok vsako leto znova prinese nove izkušnje«, ji odgovorim.
»Aha. No, kaj praviš Nejc, a boš treniral?« ga vpraša. »Ja, bi «, ji odgovori. V tem času razgovora pozabi tudi na živalski vonj v garderobi. Ko gresta po stopnicah navzdol, se pogovarjata:« A ne bom danes treniral?« »Ne, Nejc, naslednji teden začneš«, mu odgovori mama. Zadovoljna (mislim in upam) zapustita Budokan Fabjan.
Na koncu te resnične zgodbe naj povem, da je ta mali Nejc treniral dve leti in se naučil juda in tudi ta živalski vonj mu je postal že domač.

STARŠI IN JUDO
Skupni cilj nas vseh, tako staršev kot vaditeljev in trenerjev, so polne dvorane mladih judoistov, ki jih s skupnimi močni oblikujemo in vzgajamo v celovite osebnosti.

VPIS
Navadno se starši odločijo, da bodo svoje otroke vpisali k judu iz naslednjih razlogov:

– ker jih v šoli ali vrtcu tepejo močnejši
– da bi razvili svoje motorične spretnosti
– da bi si pridobili samozavest
– da bi se naučili varno padati.

Le redko kdo od staršev pa verjetno že na začetku pomisli na to, da bo iz njegovega otroka postal uspešen tekmovalec v evropskem ali svetovnem merilu. Res je, da se pri otrocih izoblikujejo vse te vrednote in spretnosti, vendar hkrati dosežemo tisto najpomembnejše, da jih približamo oz. jim pomagamo zaživeti v duhu zdravega športnega mladostnika.

OBISKOVANJE TRENINGOV
Na začetku se srečujemo enkrat tedensko, kasneje, ko otroci pridobijo več znanja, pa so treningi dvakrat ali trikrat na teden ali celo vsak dan. Zavedamo se, da staršem predstavlja prevoz na trening določene težave in stroške, vendar menimo, da s tem, ko prične vaditi judo, pridobi določene vrline, kot so samozavest, disciplina, poštenost. Bolje tako, kot pa doma le računalnik ali v najslabšem primeru – slaba družba. Sami presodite, kaj je vredno več.

MED TRENINGOM
Nekateri starši bolj, drugi manj intenzivno spremljajo trening. Kot trenerka lahko zagotovim, da nobena skrajnost ni dobra. Ni dobro, če se želijo starši intenzivno vključevati v samo izvedbo treninga, saj s tem motijo tako svojega otroka kot vse ostale učence in trenerja. Starši morajo trenerju zaupati, saj je strokovno podkovan in usposobljen tako za vadbo kot vzgojo otrok. Po drugi plati pa imajo otroci, katerih starši ne pokažejo nobenega interesa za vadbo in napredek, občutek, da je to, kar delajo, nepomembno in sčasoma zgubijo motivacijo.

NA TEKMOVANJU
Na tekmovanju je zelo dobrodošlo, da spremljate in bodrite svojega otroka in njegove sotekmovalce, vendar s tribune. Na tekmovanju otroci tesno sodelujejo s trenerjem in poskušajo kar najbolj učinkovito slediti njegovim navodilom. Če doživi poraz, je vsem hudo, še najbolj otroku, zato ga je potrebno bodriti, ob zmagi pa primerno pohvaliti. Ne smemo pozabiti – če otroka pohvališ, napreduje, če pa ga preveč hvališ, nazaduje! V vsakem primeru pa je vaš otrok zmagovalec že tisti trenutek, ko stopi na blazine, saj je za to potrebna velika mera poguma zaradi treme ali pa pričakovanj okolice. Ne pozabite, da to ni otrokovo tekmovanje ampak nastop.

STARŠI KOT VODITELJI
Starši kot otrokovi voditelji so dolžni krepiti njegove sposobnosti in popravljati njegove pomanjkljivosti. Odrasli imajo radi spodbude in prav tako otroci. Otroke nagradite za uspehe tam, kjer so šibki, in spodbujajte v tistih dejavnostih, kjer so nadarjeni. Toda dovolite otrokom, da vam oni prvi pripovedujejo o judu in ne vi njim. Bodite jim voditelji in vzor na njihovi športni poti, kajti otroci vas potrebujejo.

STARŠI IN ŠPORTNIK
Spoštovani starši!
Otrok je nekaj neprecenljivega, je dar. In naša čast in dolžnost je, da mu na poti do odraslosti varno stojimo ob strani in mu pomagamo s svojimi izkušnjami. Ni prav, da smo do otrokovih sposobnosti nekritični in preveč zahtevni. Bodimo z njim, vzpodbujajmo ga, naučimo ga, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, iz zmag in porazov. Ne zahtevajte od otrok le vrhunskih rezultatov, najpomembneje je, da se otrok ukvarja s športom in da ima ob tem vašo podporo.

Na ta način boste pri otroku ustvarili dobre delovne navade in s tem pripomogli, da bo kljub treningom imel še veselje in čas za učenje, igro in ostale (hišne) naloge. Pripravili ga boste na življenje.

Trener in tekmovanje

Glavna naloga trenerja je, da poda svoje znanje na jasen in razumljiv način. Biti mora samozavesten, skromen in s tem dober vzor tekmovalcu, vedno pripravljen pomagati in na vsako vprašanje dati korekten odgovor. Učence mora usmeriti na pravo pot ter jih po njej voditi.

Na tekmovanju je vodja trener, zato mora biti tudi ustrezno pripravljen in sposoben pravilno odzvati se v vsaki situaciji. Če hočemo doseči zadane cilje, moramo pridobiti pri tekmovalcih spoštovanje, zaupanje in občutek varnosti. Še vedno pa mora obstajati določena meja, pri kateri se ve, kdo je vodja in kdo učenec. Potrebno je, da je trener odprt za nove ideje in pristope ter da se trudi po svojih najboljših močeh.

Glavna naloga trenerja je, da poda svoje znanje na jasen in razumljiv način. Biti mora samozavesten, skromen in s tem dober vzor tekmovalcu, vedno pripravljen pomagati in na vsako vprašanje dati korekten odgovor. Učence mora usmeriti na pravo pot ter jih po njej voditi.

Na tekmovanju je vodja trener, zato mora biti tudi ustrezno pripravljen in sposoben pravilno odzvati se v vsaki situaciji. Če hočemo doseči zadane cilje, moramo pridobiti pri tekmovalcih spoštovanje, zaupanje in občutek varnosti. Še vedno pa mora obstajati določena meja, pri kateri se ve, kdo je vodja in kdo učenec. Potrebno je, da je trener odprt za nove ideje in pristope ter da se trudi po svojih najboljših močeh.

PRED TEKMOVANJEM
Najprej mora trener narediti program vseh tekmovanj, ki se jih bo s svojo skupino učencev udeležil. Pri tem moramo upoštevati, da je medalja velika motivacija za tekmovalca kakor tudi spodbuda za nadaljnje delo. Zato je priporočljivo, da izberemo tekmovanje, primerno njegovim zmožnostim.

Prav tako je pomembno pravočasno obvestilo o tekmovanju (datum, kraj, pričetek tekmovanja, pomen tekmovanja, tekmovalna taksa, itd.), da se na ta način izognemo prevelikemu nihanju v telesni teži tekmovalca ali morebitnim težavam s prevozi. Prevoz organiziramo s klubskim prevoznim sredstvom. Kadar to ni mogoče, zaprosimo za pomoč starše, sorodnike, prijatelje. Čeprav je judo posamičen šport, je pomembno, da delujemo kot ekipa in odidemo na tekmovanje skupaj. Določimo kraj in čas odhoda (npr. sedež kluba).

TEKMOVANJE
Najprej izberemo prostor, kjer se namestijo tekmovalci, in jih seznanimo z urnikom tekmovanja. Pametno je tudi, da postavimo določena pravila glede vedenja in vodenja:

1. tekmovalci naj bodo osredotočeni samo na tekmo
2. poslušajo naj navodila trenerja
3. v dvorani, kjer poteka tekmovanje, se naj držijo skupaj z ekipo
4. trener mora biti ves čas obveščen, kje se nahajajo, saj se s tem izognemo nepotrebnim zapletom.

trener_in_tekmovanjePo opravljeni prijavi sledi tehtanje, pozorni smo, v kateri starostni in težinski kategoriji nastopa naš tekmovalec. Zelo pomembno je ogrevanje. Tekmovalcem svetujemo, katere vaje naj izvajajo in jih med ogrevanjem usmerjamo k pravilni izvedbi.

Običajno izvedemo podobno ogrevanje kot na treningu, vendar s povečano intenzivnostjo. Celotno telo mora biti dobro ogreto in pripravljeno na tekmovanje, da zmanjšamo možnost poškodb. Ker se pri judu ne pričnejo hkrati borbe za vse, morajo tekmovalci ostati ogreti vse do nastopa.

Ob spremljanju sotekmovalcev izvajajo raztezne in ogrevalne vaje. Zelo pomembna je motivacija in naša naloga je, da tekmovalca kar najbolje motiviramo in pripravimo na borbo. Izberemo tudi ustrezno taktiko, ki pa jo določimo na podlagi našega varovanca in ocene nasprotnika. Pri vsem tem pa smo mu nekakšen vzor.

Z zaupanjem dosežemo, da na blazini uresniči naše zamisli in ideje. Ker je v dvorani navadno gneča in hrupno, je priporočljivo, da nosi trener izstopajočo majico ali obleko v živih barvah, kajti tako ga tekmovalec lažje opazi.

Pri dajanju nasvetov smo trenerji jedrnati in razumljivi. Delujemo mirno in odločno, ker lahko nepotrebna nervoza slabo vpliva na tekmovalca. Tako ob zmagi kot ob porazu smo v oporo in po borbi skupaj analiziramo, kje so bile napake in kaj je bilo dobro izvedeno. Dober trener zna tekmovalca pograjati in tudi pohvaliti za dobro opravljeno delo.

ANALIZA
Po tekmovanju ocenimo vsakega tekmovalca posebej in ugotovimo, kaj je bilo dobro in kaj bi lahko bilo še bolje in je potrebno na treningu popraviti. Vedeti moramo, da se delo na treningu odraža na tekmovanju in da so ob dobrem, načrtnem delu posledično tudi boljši rezultati.

ZAKLJUČEK
Tekmovanje je pokazatelj pripravljenosti tekmovalcev in celotne ekipe na vseh področjih, tako na blazini kot tudi zunaj nje. Pokaže trenerjevo delo in način dojemanja juda ter vse njegove vrline. Kajti judo je način življenja in naša naloga je, da predstavimo to plemenito veščino na najboljši možen način.

PRED TEKMOVANJEM
Najprej mora trener narediti program vseh tekmovanj, ki se jih bo s svojo skupino učencev udeležil. Pri tem moramo upoštevati, da je medalja velika motivacija za tekmovalca kakor tudi spodbuda za nadaljnje delo. Zato je priporočljivo, da izberemo tekmovanje, primerno njegovim zmožnostim.

Prav tako je pomembno pravočasno obvestilo o tekmovanju (datum, kraj, pričetek tekmovanja, pomen tekmovanja, tekmovalna taksa, itd.), da se na ta način izognemo prevelikemu nihanju v telesni teži tekmovalca ali morebitnim težavam s prevozi. Prevoz organiziramo s klubskim prevoznim sredstvom. Kadar to ni mogoče, zaprosimo za pomoč starše, sorodnike, prijatelje. Čeprav je judo posamičen šport, je pomembno, da delujemo kot ekipa in odidemo na tekmovanje skupaj. Določimo kraj in čas odhoda (npr. sedež kluba).

TEKMOVANJE
Najprej izberemo prostor, kjer se namestijo tekmovalci, in jih seznanimo z urnikom tekmovanja. Pametno je tudi, da postavimo določena pravila glede vedenja in vodenja:

1. tekmovalci naj bodo osredotočeni samo na tekmo
2. poslušajo naj navodila trenerja
3. v dvorani, kjer poteka tekmovanje, se naj držijo skupaj z ekipo
4. trener mora biti ves čas obveščen, kje se nahajajo, saj se s tem izognemo nepotrebnim zapletom.

Po opravljeni prijavi sledi tehtanje, pozorni smo, v kateri starostni in težinski kategoriji nastopa naš tekmovalec. Zelo pomembno je ogrevanje. Tekmovalcem svetujemo, katere vaje naj izvajajo in jih med ogrevanjem usmerjamo k pravilni izvedbi.

Običajno izvedemo podobno ogrevanje kot na treningu, vendar s povečano intenzivnostjo. Celotno telo mora biti dobro ogreto in pripravljeno na tekmovanje, da zmanjšamo možnost poškodb. Ker se pri judu ne pričnejo hkrati borbe za vse, morajo tekmovalci ostati ogreti vse do nastopa.

Ob spremljanju sotekmovalcev izvajajo raztezne in ogrevalne vaje. Zelo pomembna je motivacija in naša naloga je, da tekmovalca kar najbolje motiviramo in pripravimo na borbo. Izberemo tudi ustrezno taktiko, ki pa jo določimo na podlagi našega varovanca in ocene nasprotnika. Pri vsem tem pa smo mu nekakšen vzor.

Z zaupanjem dosežemo, da na blazini uresniči naše zamisli in ideje. Ker je v dvorani navadno gneča in hrupno, je priporočljivo, da nosi trener izstopajočo majico ali obleko v živih barvah, kajti tako ga tekmovalec lažje opazi.

Pri dajanju nasvetov smo trenerji jedrnati in razumljivi. Delujemo mirno in odločno, ker lahko nepotrebna nervoza slabo vpliva na tekmovalca. Tako ob zmagi kot ob porazu smo v oporo in po borbi skupaj analiziramo, kje so bile napake in kaj je bilo dobro izvedeno. Dober trener zna tekmovalca pograjati in tudi pohvaliti za dobro opravljeno delo.

ANALIZA
Po tekmovanju ocenimo vsakega tekmovalca posebej in ugotovimo, kaj je bilo dobro in kaj bi lahko bilo še bolje in je potrebno na treningu popraviti. Vedeti moramo, da se delo na treningu odraža na tekmovanju in da so ob dobrem, načrtnem delu posledično tudi boljši rezultati.

ZAKLJUČEK
Tekmovanje je pokazatelj pripravljenosti tekmovalcev in celotne ekipe na vseh področjih, tako na blazini kot tudi zunaj nje. Pokaže trenerjevo delo in način dojemanja juda ter vse njegove vrline. Kajti judo je način življenja in naša naloga je, da predstavimo to plemenito veščino na najboljši možen način.

Psihična priprava pred tekmovanjem in na tekmovanju

Običajno se tekmovalec na tekmovanje fizično zelo dobro pripravi, saj se zaveda fizičnih naporov. Nekoliko manj pozornosti nameni taktiki – kako začeti, se boriti in zaključiti tekmo. Najmanj časa pa navadno nameni psihični pripravi na tekmo, čeprav je pogosto to tisti odločilni dejavnik, ki loči zmagovalca od ostalih.

Z dobro predpripravo si lahko zmagovalec že tisti trenutek, ko stopiš na tatami. Dobra psihična priprava se kaže v dveh delih, v obdobju pred tekmovanjem in pri sami tekmi. Priprava pred tekmovanjem obsega predvsem pravilen, pozitiven pristop, predvidevanje težav in osredotočenje na tekmo. Med tekmo pa tekmovalec vzdržuje in nadzoruje koncentracijo, v kateri se najbolje počuti.

MOJA PRIPRAVA NA TEKMO
Ključnega pomena za kar najboljšo uvrstitev je motivacija, ki je pogosto zgolj zunanja ali preveč površinska. Ko se tekmovalec med tekmo znajde v težavah, je samo od njega in njegove motiviranosti odvisno, ali mu bo uspelo premagati težave ali pa bo klonil. Pomembno je, da si zastavimo vprašanje, zakaj si želimo premagati nasprotnika in kako lahko to storimo na kar najhitrejši način.

Pred tekmo poskušajo tekmovalci dobiti kar največ podatkov o nasprotnikih: kako pogosto trenirajo, kaj jedo in pijejo, kako močni so, hitri. Skrbi jih žreb, pojavljajo se bolečine starih poškodb in še trema naredi svoje, zato nekoliko pogosteje obiskujejo toaletne prostore. Pri meni je drugače. Vedno poskušam najti odgovor.

Če na primer slišim, da veliko trenirajo, mi to pove, da so najbrž utrujeni. Večjo težavo bi mi predstavljalo, če bi pred tekmo zelo malo trenirali, saj bi to pomenilo, da so spočiti in bolj nevarni. Pri nepravilni prehrani vem, da bodo že na začetku omagali.

Če so močni, so okorni in njihov refleks je slab, če pa pravijo, da so hitri, pa mislim, da prehitevajo sami sebe. Sama navadno nimam posebne psihične predpriprave, zadostuje mi, da vem, da sem kvalitetno trenirala. Kadar pa mi tekma predstavlja velik izziv, potem tudi vem, da sem psihično zelo trdna, ali obratno, brez dobre motivacije je tekma že vnaprej izgubljena.

Poseben problem pa je, če se na tekmo odpraviš preveč motiviran, saj se mi je že zgodilo, da sem od velike želje pregorela na tekmovanju. S težo pred nastopom nimam težav, kar je moja prednost, ker mi je prihranjenih veliko skrbi. Tudi z žrebom se pred tekmovanjem ne obremenjujem, saj vedno pomislim na besede svojega trenerja: »Žreb ne zmaguje!«

Če opazim, da postajam nezbrana, za trenutek pogledam skozi okno ali grem za nekaj minut iz dvorane in je takoj bolje. To mi še posebej koristi takrat, ko vidim, da moja glavna nasprotnica atraktivno zmaguje. Na samem tekmovanju nikoli ne razmišljam, kaj bo, če izgubim, ali kako sem izgubila predhodno tekmo. Osredotočim se na dihanje in na to, kako bom premagala nasprotnice. Vem, da sem bolje pripravljena od njih.

Če pa že izgubim, si v mislih vedno ponovim basen o lisici in grozdju »To grozdje je še kislo«, saj ga še ne morem doseči. Po boju, pa če zmagam ali izgubim, poskušam nanj pozabiti. Najdem si nov izziv in že razmišljam o novih nasprotnicah in načinih, kako jih premagati.

Pri vsem se mi zdi najpomembnejše to, da se ne smeš nikoli ustrašiti nasprotnikov, ko stopiš v dvorano. Takrat te s svojim obnašanjem, lažnim občutkom sproščenosti želijo le prestrašiti. V mislih moraš vedeti le, da jih je strah, da so oni tisti, ki se te bojijo.

Običajno se tekmovalec na tekmovanje fizično zelo dobro pripravi, saj se zaveda fizičnih naporov. Nekoliko manj pozornosti nameni taktiki – kako začeti, se boriti in zaključiti tekmo. Najmanj časa pa navadno nameni psihični pripravi na tekmo, čeprav je pogosto to tisti odločilni dejavnik, ki loči zmagovalca od ostalih.

Z dobro predpripravo si lahko zmagovalec že tisti trenutek, ko stopiš na tatami. Dobra psihična priprava se kaže v dveh delih, v obdobju pred tekmovanjem in pri sami tekmi. Priprava pred tekmovanjem obsega predvsem pravilen, pozitiven pristop, predvidevanje težav in osredotočenje na tekmo. Med tekmo pa tekmovalec vzdržuje in nadzoruje koncentracijo, v kateri se najbolje počuti.